Afrika ni najboljši prostor za pisanje blogov, dnevnikov in redno pošiljanje elektronske pošte domov, ker tam, kjer je internet, nimajo USB ključa, ali nimajo prave vtičnice za polnilec baterije za računalnik ali pa se (vsaj meni) prostor, kjer vse to imajo, ne zdi dovolj varen, da bi vsem pokazala svoj mali prenosnik, digitalni fotoaparat ali sposojen super sposobni mobitel…Večino časa pa se naenkrat dogaja preveč stvari, da bi lahko zraven vsega novega, kar vidim in doživim, še ukvarjala s sodobno tehniko… Zato sem si vzela en dan prosto, da lahko napišem vse, kar se mi je zgodilo, in to ob priliki pošljem po internetu.
Ja, prvič sem ostala v Entebbah.
Potem drugi dan sem si ogledala inštitut za preučevanje živali in botanični vrt, kjer so po pripovedovanju domačinov posneli prvi film o Tarzanu. Botanični vrt je tik ob Viktorijinem jezeru in obala jezera je prostor, kjer se zbirajo, zabavajo in odpočijejo domačini.
Ob jezeru je polno restavracij, lesenih kolib, kjer pečejo meso in matoke (zelene nesladke banane, ki se jedo kot priloga k mesu ali kot samostojna jed, ponavadi se jih kuha, ali pa tudi peče), zraven njih pa so klopi, kjer sedijo domačini. Ob jezeru mi je bilo prvič v življenju žal, da nisem temne polti, ker se domačini ves čas nekaj glasno pogovarjajo, smejijo, pojejo in ploskajo in postanejo hudo skrivnostni, ko sem se jim belec približa. Nasploh sem o domačinih dobila dva glavna, nasprotujoča vtisa: po eni strani (ali pa eni izmed njih) so zelo prijazni in skoraj ponosni, če povejo za pot tujcu ali mu priporočijo najboljšo restavracijo, ena gospa je celo sama videla, da sem tuja v mestu in malo zmedena in je pristopila do mene in me vprašala, če mi lahko pomaga. Po drugi strani (ali pa samo drugi ljudje) pa se za tabo derejo »Muzungu, muzungu!« (Belec, belec) in ti dajejo občutek, da si strašno nezaželen, kot da te sovražijo, ker prihajaš od drugod in imaš (verjetno) več denarja kot oni. Nasploh (ali pa večina) Ugandčanov, ki sem jih srečala, so strašno prijazni in veseli in zelo dosti od njih, tudi mlajših otrok, jih govori precej dobro angleško, zaradi česar sem bila zelo presenečena (čeprav je angleščina tukaj uradni jezik).
Po obisku živalic in botaničnega vrta v Entebbah sem šla v Kampalo, kjer sem v precej popularnem hostlu prvič navezala stike z drugimi popotniki, šla z njimi na večerjo, ki smo jo imeli ob cesti, z lokalnimi ljudmi in za zelo mali denar, in slišala par zanimivih zgodb backpackerjev Na primer: spoznala sem fanta iz Irske, ki s kolesom potuje že 3 leta po Afriki in par in Velike Britanije, ki je prodal svojo hišo in sedaj z obrestmi, ki jih dobiva od denarja na banki vsak mesec, tudi že tretje leto potuje po svetu. V Afriki sta že pol leta in bosta tukaj ostala kar še nekaj časa. Da bi spet kupila hišo in se ustalila, zaenkrat še ne razmišljata. Tako da proti njihovim zgodbam se moji trije meseci zdijo skoraj nič, mačji kašelj. :)
Po zanimivem večeru in mirni noči sem se odpravila v Kabale, mesto, kjer ravno zdaj pišem to, kar bereš. Bus park v Kampali, od koder vozi avtobus za Kabale, je neverjeten. Avtobusi so stari, rjasti in izgledajo, kot da bodo ravno zdaj razpadli, pa še vseeno prevozijo po več tisoč kilometrov (bravo Japonci, za močne in vzdržljive motorje :)). Razen tega so avtobusi parkirani eden zraven drugega, tako da ko kateri od njih odpelje, se morajo vsi malo premakniti, da se ne zaletijo. Vsako avtobusno podjetje ima svojega menedžerja, ki precej vsiljivo vabi v njihov avtobus, hvali njihovo podjetje in trdi, da so vsa ostala slaba. Če ne bi bila lani v Turčiji na avtobusni postaji v Istanbulu, bi bil bus park v Kabalah tak kulturni šok za mene, da si dolgo nebi opomogla…
Po mestu v Kampali vozijo lokalni taksiji, boda-bode, motorji, in na poti do bus parka me je bilo prvič strah, da bom umrla v prometu, saj so ceste natlačene z avtomobili, motorji in kolesi (ki predstavljajo alternativo taksijem boda-bode), vozniki boda bode nimajo čelade niti za sebe, kaj šele za tistega, ki ga peljejo in vsem po vrsti jemljejo prednost (kar ni ravno pametno, če so drugi v avtih ali kombijih, ti pa na starem in majavem motorju, z nahrbtnikom na rami in drugim nahrbtnikom v desni roki, z levo pa se komaj držiš voznika).
Seveda avtobus ni začel svoje poti proti mestu Kabale, dokler ni bil natlačeno poln, kar je za mene, ki sem bila med prvimi na avtobusu, pomenilo, da sem čakala dobre tri ure, preden je avtobus odpeljal, saj avtobusi načeloma nimajo voznih redov. Po poti smo srečali ljudi iz avtobusa, ki je šel proti Kabalam štiri ure pred našim in se je na poti pokvaril, tako da smo (seveda!) pobrali vse potnike iz tistega avtobusa. Ko se je po dveh urah vožnje avtobus vsaj malo spraznil, pa smo naleteli še na potnike avtobusa, ki je odrinil iz Kampale ob 6h zjutraj (še tri ure prej kot drug avtobus) in se je tudi njihov avtobus pokvaril, tako da smo pobrali še tiste. Na koncu nas je bilo v avtobusu vsaj 2x preveč ljudi za naše standarde, vendar smo vsi na koncu prišli na cilj (ja, tudi Japonski avti se tu in tam pokvarijo po 30h letih redne uporabe). Med vožnjo, ki je trajala dobrih 7 ur, smo se ustavili samo, kadar je kdo šel iz ali na avtobus in samo enkrat za lulanje. To je bilo sredi polja in moški so se pač kot se ponavadi, postavili ob rob in opravili potrebo, ženske pa so šle samo 5 metrov dalje po stranski poti in lulale tam. Jaz in 3 bolj sramežljive domačinke smo se potrudile in naredile pot do prvega ovinka.
Še preden sem šla iz kampale, medtem, ko sem čakala, da se avtobus napolni in gre na pot, pa tudi potem po poti, ko je avtobus pobiral potnike, so ob okna avtobusa prišli domačini in skozi okno ponujali banane, pečeno meso, vodo, pa tudi verižice, usnjene pasove in celo čevlje. Tako da če se v Ugandi pelješ več kot sto kilometrov, lahko po poti narediš cel nakup, hrane, obutve in dodatkov. Na avtobusu sem imela privilegij sedeti ob oknu (ali privilegij, da sem sploh lahko sedela?) in sem celo pot opazovala pokrajino in ljudi.
Zanimivo je, da skoraj ni 5 kilometrov, kjer bo poti ne bi bilo ljudi, hiš ali obdelanih površin za kmetijstvo. Polno je malih zaselkov, kjer ob glavni cesti stojijo lope (hute po domače :)), v katerih imajo trgovinice.
Kabale, kamor sem prispela po večih urah čakanja na vožnjo in 7h urah vožnje, je mesto na jugozahodu Ugande in je blizu meje s Kongom in Ruando. Je mesto, od koder se večina malo bolj bogatih turistov odpravi v gore, kamor gredo v naravno okolje opazovati gorile (za 500 dolarjev, dve uri hodijo do družine goril, jih eno uro gledajo in slikajo in nato spet dve uri hodijo).
Kabale je tudi mesto, kjer je pred osmimi leti Slovenec z imenom Miha ustanovil organizacijo Edirisa (pomeni okno), ki poskuša pomagati domačinom in jih povezati z belci in omogočiti belcem, da spoznajo kulturo in življenje ljudi, ki živijo ob jezeru Bunjoni. Na otoku ob jezeru ima Edirisa komuno, kjer dela mnogo prostovoljcev, gradijo in popravljajo šole, sponzorirajo otroke, da lahko hodijo v šolo in v prihodnosti nameravajo zgraditi ambulanto za domačine in prostovoljce na enem izmed otokov na jezeru Bunjoni. Tu v mestu imajo super luškan hostel, ki je najbolj poceni hostel v katerem sem spala do sedaj in super prijazne domačine, ki delajo v njem. Je tudi prvi hostel do sedaj, kjer imajo v tušu toplo vodo – jupi! :)
V hostlu nad kuhinjo je zelo romantična terasa, sobe pa so lepo opremljene. Razen tega je v hostlu prodajna galerija izdelkov domače obrti in muzej, obroki pa stanejo (vsaj tisti, ki jih jaz jem), malo manj kot en evro. Tukaj sem danes (imam dan za počitek) srečala par Slovencev, ki delajo pri Edirisi in kar naenkrat se počutim zelo domače.
Blizu mesta Kabale (9km) je jezero Bunjoni, ki je (po pripovedi turističnega vodnika) eden izmed biserov Ugande in kamor sem se odpravila za dva dni z nemškim parom, ki sem ga spoznala tukaj v hostlu.
Jezero Bunjoni je eno izmed najglobljih jezer v Afriki (globlje je samo jezero Tanganjika v Tanzaniji) in na njem je več kot 20 otokov. Pogled iz kopnega na jezero je čudovit in kljub slabemu vremenu smo iz bližnjega hriba uživali v pogledu nanj. Na poti na razgledno točko so se nam pridružili otroci in nam povedali zgodbe otokov. Najmanjši izmed otokov se imenuje Punnishment Island in na njega so po pripovedovanju nekaterih do 70-ih, po pripovedi našega vodiča pa celo do leta 1984 vozili ženske, ki so zanosile in niso bile poročene. Ker niso znale plavat, so ostale na otoku in umrle od lakote, ali pa so poskušale plavati do celine in so med potjo utonile. Mi smo spali na otoku, ki se imenuje Itambira, v zelo romantičnih hišicah in spet restavraciji s čudovitim razgledom. Na tem otoku sem imela tudi enega najboljših tušev v življenju. Tuš kabina je bila lesena, z deskami, ki so segale nekje do ramen ter z leseno streho, prostor, ki ni bil pokrit, pa je gledal točno na jezero v smeri sončnega zahoda, tako da sem med tuširanjem opazovala sončni zahod v jezeru. Voda je bila ledeno mrzla in v kombinaciji z ostalim mi je dala neverjetno veliko energije. Naslednje jutro sem si ta super tuš privoščila še enkrat, tokrat s pogledom na jezero v meglicah. In kljub temu, da sem bolj nočni ptič, se mi je tukaj zaznavanje časa čisto spremenilo. Ob 7h postane temno in takrat raje sama ne hodim ven, v hostlu pa razen pogovora z ostalimi gosti ni kaj za delat in tako najkasneje ob 10h že hodim spat in se zbujam zgodaj zjutraj, ko hodijo domačini v cerkev. Na poti do cerkve se zbirajo skozi vas, hodijo v koloni, vso pot pojejo in ploskajo. Dan nazaj sem doživela tudi eno slabo izkušnjo, ki mi je pustila malo slab okus v ustih, bo pa zanimiva za pripovedovanje in mogoče celo smešna, ko se vrnem domov.
Za potem po jezeru smo najeli kanu in se ustavili v vasi, kjer živijo pigmejci. Hoteli so nam računati za to, da jih lahko gledamo (jaz jih nisem hotla niti gledat, ker sem se počutila, kot da bi šla v živalski vrt), potem pa nas niso pustili s kanujem iz vasi, ker nismo plačali za uporabo wc-ja. Vsi otroci v vasi so nam pravili: »Give me money« in ker jim večina obiskovalcev res da denar, so bili do nas zelo neprijazni, ker jim ga nismo dali. Dosti ljudi, ki pride v Afriko (kamorkoli, ne samo v vzhodno Afriko), daje otrokov in domačinom denar (ne vem zakaj, verjetno ker mislijo, da jih bodo s tem rešili revščine), oni pa se navadijo, da brez dela dobijo denar in potem samo še stojijo na ulici in čakajo belce, da bodo prišli mimo in jim dali denar. In kdor jim ga ne da, je hudoben muzungu in domačini so sposobni hoditi za njim po celi vasi in kričati žaljivke za njim.
Da ne zaključim s črno mislijo, rada bi lepo pozdravila vse, ki spremljate zaenkrat še moje premikanje do Ruande, kamor bom prispela jutri, v torek, 9.9.2008 in kjer bom takoj naslednji dan začela z opravljanjem moje prakse in prostovoljnim delom.
Komaj že čakam, da se ustalim, vidim organizacijo FCYF, da spoznam otroke, s katerimi bom preživela vsaj dva meseca ter da vidim, kaj vse je potrebno storiti in kaj vse moram za moje delo in dobro počutje in korist otrok nakupiti in pripraviti. Hvala vsem, ki ste prispevali denar za delo organizacije FCYF. Kaj bo narejeno z vašim denarjem, vam bom sporočila takoj. Ko bom vedela, kaj točno otroci potrebujejo
En poljubček pozdravček pa ekstra pošiljam vsem Sončnicam, ki ste me res zelo razveselile s svojim sporočilom, ravno na dolgi poti med Kampalo in mestom Kabale.
Naslednji pozdrav bo prišel iz dežele tisočih gričev, Ruande.
