Igihondohondo

Skrivni gozd, Elliot, Alberto, Nemke, večerje in surrealizem

Malo sem se zapustila okoli pisanja za stran, kar je posledica tega, da sama nad stvarmi nisem več toliko šokirana / navdušena, da bi morala vse pisati, pa tudi zato, ker mi čas vedno hitreje mineva, zaradi dela in zaradi družbe in kar pozabim, da bi morala kaj napisati za vse vas, ki vas zanima, kaj delam in kaj se (mi) tukaj dogaja…

V nedeljo smo izpeljali Dan za starše in otroci so bili zelo simpatični in čas je hitro minil. Pridružilo se nam je mnogo otrok iz ulice in z njimi smo se igrali neke igrice, ko se je uradni del zaključil. Otroci iz »našega« vrtca so zapeli pesmice, ki so se jih naučili v enem letu in odigrali igro, ki sem jim jo pokazala. Podelili so diplome in poslušali smo dva ali tri govore, tudi gostje iz ministrstva, saj bodo verjetno naslednje leto pomagali financirati program vrtca organizacije FCYF.

Prejšnji dan, v soboto, pa smo šli z Albertom, Italijanom, ki dela v Ruhengeriju, z Elliotom, novim prostovoljcem iz naše organizacije, ki je prišel v četrtek, ter z dvema Nemkama na izlet v Igi Hondo Hondo, v Skrivni gozd.

To je gozd, 10 kilometrov iz Ruhengerija, ki so ga že pred 500 leti uporabljali za iniciacijo in duhovno pripravo bodočih Ruandskih kraljev. Po gozdu je bilo nastavljenih več pasti in nalog, ki jih je moram bodoči kralj opraviti in ko je vse naloge uspešno končal, so ga peljali v Butare, kjer so ga kronali.

Gozd, Igihondohondo, je čudovit. Majhen, ampak pravi tropski gozd, z lijanami, velikimi drevesi, vročo okolico in hladnim in vlažnim ozračjem. Po tleh je bilo polno mahu, vse zeleno, veje so visele po poti in ves čas sem morala paziti, da ne bi pohodila kake živali (pajka, škorpijona ali kake kače). Videli nismo nobene od teh, vendar jih je baje mnogo in ob 12ih, točno opoldne, kače po legendi prilezejo iz gozda na osrednji prostor na eno skalo, kjer se hranijo z listi drevesa. Ne vem, ali mi je žal, da smo bili dve uri prehitri ali ne…

Po arboretumu v Butarah je bil to drugi prostor v Ruandi, kjer ni bilo drugih ljudi, razen nas, ampak samo rastline, močan vonj po gozdu in polno skrivnosti. Pred časom, ko so tukaj še »testirali« kralje, so bili ljudje, ki so govorili o tem prostoru, takoj usmrčeni, saj je bil to skrivni in sveti prostor, o katerem se ni smelo govoriti.

S krajem je povezanih mnogo legend, o tem, kako so kače napadle in pojedle ljudi, ki so imeli načrt gozd posekati in ljudi, ki so si iz najstarejšega drevesa v gozdu naredili čoln.

V gozdu je tudi drevo, ki je zraslo tako, da so se tri drevesa med rastjo prepletla in zunanje drevo je že zelo staro in ker deblo počasi odpada, se ostali dve drevesi vidita skozi zunanje deblo. Poslastica za biologe, botanike in gozdarje, za nas, navadne smrtnike, pa za oči zanimiva igra narave. Na izlet se nam je pridružil novi prostovoljec, Elliot.

Elliot me je zelo razveselil s svojo prisotnostjo (čakala sem ga več kot en mesec) in presenetil s svojo starostjo. Fant je star nič več kot 18 let. Res je, da je fant in še vedno se mi zdi lažje iti po svetu, če si fant, samo pri osemnajstih je prišel sem za pol leta. Sedaj je tukaj že skoraj en teden in imam občutek, da se bo odlično znašel. Prevzel je začetno skupino angleščine in otroke, ki se zjutraj pridejo zabavat in družit v center organizacije, saj imajo šolske počitnice.

In potem Alberto, ki je predlagal ta izlet. Alberto je Italijan in naš sosed. In eden najprijaznejših ljudi tukaj naokoli.

Ko sem ga prvič poklicala, me je povabil na večerjo, ki jo je skuhal za svoje prijateljice Nemke, sam je naredil široke rezance in omako, imel je rdeče vino in dobro glasbo in na večerji z njim in puncami iz Nemčije smo se imeli super. Jaz, Pepelka, sem morala 9.30 iti domov, da me ne bi zaklenili ven iz naše hiše.

V soboto, preden smo šli na izlet v skrivni gozd, pa nas je Alberto vse zjutraj povabil na kavo in nam naredil pravi italijanski cappuccino. To je bila moja prva kava tukaj, saj kljub temu, da je ruandska kava zelo kvalitetna in eden glavnih izvoznih produktov Ruande (zraven čaja), je domačini nikoli ne pijejo in je tudi ne znajo prav pripraviti.

In potem, v nedeljo zvečer, so izziv »kuhanje večerje« vrnile Nemke in (moram priznati) premagale italijansko kuhinjo s štruklji s špinačo, paradižnikovo omako, vinom iz južne Amerike in fair trade čokolado.

Ker smo se (Elliot, Joshua in jaz) nekako sami povabili na njihovo večerjo in tudi zato, ker grem počasi domov, sem jih vse, kar smo bili tisti večer skupaj, povabila na poslovilno večerjo naslednji vikend. Ker se pri nas ne moremo družiti (in kuhati), sem jih povabila k Joshui in bova skupaj nekaj skuhala za vse. Nekaj preprostega in okusnega, sva se odločila, po mojem kar slane palačinke, polnjene s sirom in zelenjavo in sladko kremo iz avokada, ki jo bova šele izumila.

Kot da ne bi bilo resnično…

V nedeljo, pred Dnevom za starše otrok iz vrtca pa sem šla na povabilo ene od mojih učenk angleščine k maši v restavracijsko cerkev. Tam sva bili dobre tri ure, po tem pa sem morala zaradi dneva staršev in glavobola, ki sem ga dobila med gledanjem in poslušanjem obreda, oditi. To je bila nora in neverjetna izkušnja, ves čas me je bilo malo strah in ko je bilo konec, me je od vsega kričanja bolela glava.

Ljudje v cerkvi so med obredom stali, stegovali roke, na tiho nekaj šepetali, govorili, kričali, peli in se jokali, se metali na tla, na kolena in ploskali in ponovno, se smejali, peli in jokali. Meni je bilo grozno. Tudi člani zbora so si med petjem brisali solze in vzdihovali. Kaj takega je dobro videti, da vidiš, kako se ljudje vživijo in da jim to nekaj pomeni, samo še enkrat ne bi šla tja.

Tudi duhovnik (pridig) je govoril tako glasno, da me je vse bolelo in nekajkrat je ponovil isti stavek, ljudje pa so vedno vzdignili roke, ploskali in govorili Amen! In kljub temu, da so mi prevajali kar je govoril, ne vem, s čim so se tako zelo strinjali.

In ko je ta duhovnik nekaj spraševal in govoril, so ljudje ploskali in potem mi je eden rekel, da če se strinjam, moram tudi jaz ploskati. Hehe, seveda nisem ploskala, ker se nisem strinjala in tudi zato (priznam), ker sem pač rada včasih malo trmasta. In potem me je čudno gledal in rekel, da ker nisem ploskala, ne bom dobila blagoslova in nikoli ne bom bogata…

Feedback

Pri delu v prostovoljnih organizacijah v preteklih študijskih letih sem se navadila, da si na koncu damo feedback, oceno tega, kar smo naredili, pripombe in pričakovanja za naslednjič. In ker sem se tako navadila, bom naredila en majhen feedback tudi tukaj, malo pred koncem svoje obvezne študijske prakse, saj je po mojem po sedmih tednih dela tukaj in dva tedna pred koncem prakse že čas, da se ozrem nazaj, pogledam in ocenim, kaj sem do sedaj naredila in kaj lahko še v teh dveh tednih »pametnega« naredim.

Vsekakor je bila največja ovira pri opravljanju moje prakse jezik oz.verbalno sporazumevanje z mojimi puncami, zato smo bile ves čas prisiljene sporazumevati se neverbalno, razumeti se s kretnjami, pogledi in kazanjem z rokami. Bolj ali manj nam je uspevalo, ampak k bolj zapletenim aktivnostim se nismo uspele premakniti. Predvsem opismenjevanje bi bilo dosti lažje, če ne bi bila jaz omejena na par osnovnih kinyaruandskih besed.

Zelo sem vesela, da sem se odločila za opravljanje prakse tukaj in kljub temu, da moja praksa uradno traja en mesec, jaz pa bom tukaj preživela dobra dva meseca, zdaj ugotavljam, da bi potrebovala dosti več časa, da bi lahko naredila vse to, kar sem imela v načrtu, preden sem prišla sem.

Svoja pričakovanja sem v prvih tednih zelo znižala in se omejila na tisto, kar sem videla, da tukaj lahko naredim. Če bi imela kak mesec ali dva več časa, bi moje delo postalo bolj kvalitetno in moje razumevanje teh deklet in njihovih razmer tako dobro, da bi lahko vedela, kaj si želijo in kaj pričakujejo od mene. Ker smo, predvsem na sprostitvenih delavnicah, odvisne od prevajanja in sporočila ne potujejo od mene direktno na njih, nekaterih aktivnosti nismo izvedle tako, kot bi si želela, ker si jih je prevajalka pač prevedla po svoje in v skladu z njenimi pričakovanji. Vseeno je to morda moja krivda, kaj pa se nisem naučila pravi čas njihovega jezika…

V tem trenutku bi delo in potek ocenila kot pozitivno, res me moti samo ena stvar, to je, da sem prvi mesec večino časa učila angleščino in nisem delala skoraj nič drugega. In učenje angleščine ni to, za kar sem prišla sem.

Svetla stran tega pač je, da sem pridobila mnogo pedagoških izkušenj, bila sem prisiljena si izmisliti neke svoje didaktične pripomočke in pristope, sploh za delo z odraslimi in sedaj na koncu sem bogatejša za izkušnjo učenja odraslih, saj so prav vsi v nadaljevalni skupini angleščine starejši od mene. Izgubila sem nekaj nepotrebnega strahu pred delom z ljudmi, ki so starejši od mene in se na drugi strani naučila, kako se hitro postaviti na raven otrok, s čimer sem prej imela probleme.

Vedet, kaj si otroci želijo, kaj jim je všeč, kaj jih zabava in kako se želijo učiti. Te stvari sem se naučila predvsem, ko sem zaradi dolgega časa preživljala čas z otroci iz ulice, ko nisem vedela, da bom z njimi in sem mogla na hitro improvizirati in si izmišljevati nove igre in pesmi, da smo se skupaj lahko zabavali. Da mi je uspelo se približati tem otrokom, sem prepričana vedno, ko jih vidim pred prostori FCYF, ko me pozdravljajo in mi pojejo in kažejo to, kar sem jih naučila.

Preden bom končala mojo prakso, bom objavila tudi nekaj iz mojega dnevnika delovne prakse, vendar že sedaj opozarjam, da gre za delovno verzijo dnevnika in ni napisan toliko strokovno, kot bo potem, ko ga bom oddala, ampak je namenjen meni (in potem tebi, dragi bralec J), da vem, kaj in koliko sem kateri dan tukaj delala.

V naslednjih dveh tednih imam v načrtu končati poznavanje malih tiskanih črk z dekleti in začeti z malimi pisanimi črkami (ampak bolje manj in tisto dobro, kot preveč – to so me Afričani do sedaj že naučili…), imam še 4 sprostitveno-ustvarjalne delavnice s puncami in fanti, starimi 14 in 15 let, kjer bomo izdelovali naprstne lutke in se z njimi igrali, ustvarjali z vodenimi barvami, temperami in voščenkami, tiskali s krompirjem, se igrali igre, ki so jim všeč, se igrali zrcala (delo v parih), delali v parih, oponašali živali in če bodo pripravljeni, bomo risali in plesali ob glasbi.

Otrok iz vrtca ni več, za angleščino pa si program vedno izmišljam sproti, odvisno od tega, kaj si želijo in tudi od tega, koliko jih pride na učno uro. Danes bomo tako verjetno poslušali glasbo v angleščini, drugi teden pa si bomo ogledali kak lahkoten film v angleškem jeziku.

Tak, zdaj pa moram kljub dežju na učno uro.

Pa dobro, malo dežja me ne moti. Če bi me, bi se morala resno vprašati, kaj delam v deževnem obdobju v tropski Afriki.