Delam, delam, delaaam… (je pel kdo že?)…
Do sedaj sem se že precej vklopila v svoje novo (začasno) življenje, začela sem obvladovati svoje vsakdanje življenje in tudi delovne naloge se mi ne zdijo več tako zelo strašne…
Ker sem dosti zunaj in ves čas v stiku z domačini, sem začela opažati, da mi je čudno, če kje vidim kakšnega belca. Proti Afričanom mi, muzungoti (ta beseda mi gre še vedno na živce) delujemo bolj ranljivo in občutljivo. Afričani so vsi postavni (od dosti dela, bi rekla) in tukaj, v pasu blizu ekvatorja, zelo zelo temni. In po izgledu delujejo dosti bolj trdoživi kot mi.
In kljub temu, da sem skozi zunaj, me še vedno preseneča, kaj vse ti ljudje tukaj nosijo na glavi: vreče, vedra s sadjem, vreče (tiste velike, v katerih se kupi krompir za ozimnico) krompirja in vreče trave za živali, drva in celo (res ne pretiravam, mi boste mogli verjet) kovčke in nahrbtnike.
Sem razmišljala, kako bi gledali mene, če bi si dala nahrbtnik lepo na glavo in šla skozi Ljubljano, haha.
Da si lahko vse te stvari naložijo na glavo, si dajo najprej gor obroč, spleten iz palmovih listov, potem pa si gor naložijo vse, kar si sploh lahko predstavljate. Stvari na glavi nosijo predvsem ženske in otroci, ampak sem zadnjič videla tudi dva moška, ki sta na glavi nosila približno 2 metra dolge železne palice.
Razen tega pa si ženske na hrbet zvežejo še otroka. V čakalnici pri zdravniku, ko sem čakala na rezultate testa malarije (ki je pokazal negativno) celo videla, kako si privežejo otroke. Pa ne samo otroke, tudi še dojenčke. Dajo si ga na hrbet, z nogami ob maminem hrbtu, pod otrokovo ritko zavežejo ruto, si jo zavežejo še na trebuhu in potem si dajo preko še eno ruto, pod otrokovo ritko, ki si jo zavežejo nad prsmi. Če pa dežuje, pa temu sledi še ena ruta, ki si jo zavežejo okoli vratu in z njo pokrijejo otroka.
Otroke nosijo na hrbtu ves čas in mislim (rabim antropologa, da mi potrdi), da je to razlog, zakaj imajo črnci tako lepe glave. Ker zelo malo časa kot otroci preživijo leže in se jim glava ne potučka, tako kot se je meni, ko sem bila mala.
Razen ostalih ljudi, ki sem jih že omenila, sem spoznala še enega soseda, Princa, sorodnika družine, pri kateri sem, ki me je v soboto povabil na tradicionalno poroko. Šla sva v Gisenyi, v mesto, ki je blizu meje s Kongom. Poroka je bila super, vendar sva zaradi avtobusa morala oditi še preden so postregli s torto… Na poroki sem tudi prvič videla njihov tradicionalni ples in fante, ki so igrali na bobne in peli.
Na poti iz poroke smo imeli z dvema domačinoma zanimivo debato o razmerjih v Ruandi. Povedala sta mi, kako je pri njih in ko sem jaz povedala, kako je pri nas, mi skoraj nista verjela. Pri njih mladi ljudje, ki so par, ne gredo narazen, ampak se kar hitro zaročijo in potem tudi poročijo. To mi je eden od njiju lepo opisal s tem, da fant punci po nekaj časa reče: »Please, lets think about our future.« (Prosim, razmisliva o najini prihodnosti.)
Vedno bolj tudi obvladujem svoje in se več ne sekiram toliko, kaj bom delala in točno kaj vse bom rekla. Malo improviziram, malo se pripravim, malo pustim njih, da delajo naloge in je ok. Sta mi pa prejšnji teden odpadli dve lekciji angleščine, ena zaradi močnega dežja (ni prišel nihče) in drugič zaradi tega, ker je zmanjkalo elektrike. In potem smo z učenci pač sedeli zunaj in se do teme pogovarjali in brali otroško knjigo v angleščini.
Tako to pač izgleda v Afriki in noben se zaradi tega ne sekira preveč.
Še en primer, kako stvari izgledajo tukaj. Danes sem bila na pošti in kaj so mi rekli? Da nimajo kuvert. Skoraj smejali so se mi, ko sem rekla na pošti, da bi rada imela kuverte. In potem sem vprašala, če slučajno, da jih nimajo, ali jih nikoli nimajo. Pa so mi rekli da seveda da nimajo, na pošti nimajo kuvert, nikoli…
Še nekaj bom napisala o deli (ker se pač zadnji teden največ ukvarjam s tem in me najbolj zaposluje).
Skupino otrok iz ulice, ki mi vedno sledijo v Center organizacije FCYF, sem naučila, da sodelujejo pri pesmi »Ko si srečen«, ker so mi spet sledili v center, sedeli ob meni in me gledali. In potem sem začela pet in ploskat in se udarjat po kolenih (saj veste, kako gre ta pesem), čeprav pesmi nisem pela že približno 10 let in sem si dele besedila malo izmislila. Mali so z veseljem sodelovali in se mi smejali, ko sem pela v slovenščini. Potem pa so mi tudi oni peli svoje pesmice.
Danes pa so me punce iz starejše skupine (punce, ki same skrbijo za mlajše brate in sestre) prosile, da jim nekaj zapojem, ko smo skupaj šivale in pletle v Centru. In sem jim zapela »Počiva jezero v tihoti«. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem jim pela partizansko pesem, menda je bila edina, ki sem se jo v tistem šoku spomnila, ali pa sem se samo počutila malo bolj otožno in sem to želela deliti z njimi. Ko sem pela (tisti, ki me poznate, veste, da sem ena izmed ljudi, ki res nimajo kaj dosti posluha), so se pri vratih Centra ustavljali domačini in me poslušal in do takrat, ko sem končala, me je poslušalo že kar dosti ljudi. In potem so se mi smejali in mi govorili nekaj, česar nisem razumela. Tolažim se, da se jim je smešno slišala slovenščina in da njihov smeh ni imela za opraviti z mojim glasom. Ker oni, ko pojejo, pojejo tako, da se ti postavijo vse dlake pokonci, saj imajo močne in zelo lepe glasove. Pesmi, ki jih pojejo, pa so otožne in polne hrepenenja. Komaj čakam nedeljo, ko imamo sestanek z vsemi otroci, ki hodijo v Center in sami vodijo gospodinjstva in takrat se bomo dogovorili, katere dneve bomo imeli angleščino, kateri dan delavnice in kdaj se bomo učili pisati in brati (če se še spomnite, vsaj pol od njih jih ne zna brati in pisati, kljub temu, da so stari okoli 20 let in več…).
Moje delo je predvsem z otroci in z ljudmi, ki so revni, ki se borijo iz dneva v dan za hrano in preživetje, moj prosti čas pa preživljam tudi z domačini, ki imajo kar nekaj denarja, vsaj za njihove razmere. In ugotovila sem, da so »bogati« afričani dosti bolj razvajeni kot malo bolj premožni ljudje, ki jih poznam od doma. Vsak, ki ima tukaj malo več denarja, ima zaposleno vsaj eno osebo, ki dela vse namesto njih. Okoli hiš imajo visoke ograje in ko pridejo domov, si ne odprejo sami vrat, ampak sedijo v avtu in trobijo, dokler jim nekdo, ki je pri njih zaposlen in ponavadi tudi živi v baraki zraven njihove hiše, ne pride odpret. Ta oseba jim tudi kuha, pospravlja, bere oblačila in posodo in celo zjutraj odgrne zavese in postavi pred obrokom pribor na mizo. Eden izmed statusnih simbolov tukaj je to, koliko si lahko privoščiš sod, Coca-Cole, Fante ali Sprita in ti ljudje pijejo samo to in mleko. In kljub temu, da imajo kar nekaj denarja, imajo zelo neurejene in neopremljene hiše. Niso tako kot mi, ko imamo vse vsaj koliko toliko v stilu, oni imajo radi roza svetleče zavese in povsod lahko najdeš umetne rože. Ja, estetika jim dela probleme…
Zdaj pa bom končala, ker grem izdelovati nove karte za »Spomin«, da se bomo učili nove angleške besede in besede v kinyaruandčšini.
Od sedaj naprej se bom javljala malo bolj poredko, ker vedno več delam in nimam več toliko časa za razmišljat, kaj vse bi lahko napisala…
Razen tega sedaj s »šefom« tudi tuhtava, kako bova izpeljala program samopomoči za te otroke, ki živijo brez staršev, saj je on za organizacijo Care izdelal model – KundAbana, pomeni »Ima rad otroke«, s katerim se da tem otrokom zelo učinkovito pomagati, saj pri pomoči in skrbi vključijo njihovo sosesko in lokalne oblasti, vendar potrebuje zelo veliko podpore (oblasti, policije, sosedov, sorodnikov), tudi finančne.
