Najprej…
Meljem brez vode (skoraj)
Vedno več časa preživljam z otroci iz ulice, saj imam zaenkrat dopoldneve proste in imam čas, da se ukvarjam z otroci, ki mi iz radovednosti sledijo v center FCYF. Tam se drug od drugega učimo jezika (jaz njih angleško, oni mene kinyruandsko). Naše učenje izgleda tako, da jaz nekaj pokažem, jim povem angleško, oni pa meni kinyaruandsko. Ker se tako lahko naučim le imena predmetov, živali in delov telesa, sem v kinyarwandščini še vedno precej boga, saj ne poznam še niti 5 različnih glagolov, kaj šele kaj pridevnikov ali pojmov.
Druga stvar, zaradi katere pa meljem brez vode, pa je, da ne vem, kako se lotiti poučevanja angleščine. Saj se trudim, vsak dan pregledam vsaj dva različna učbenika, berem preproste knjige v angleščini in slikanice, da bi dobila ideje, vendar ne vem, kako sistematično in lepo po vrsti nekoga naučiti angleščine (hvala Tea za pomoč) :)
Komaj sedaj sem ugotovila, zakaj so bile vse moje učiteljice angleščine do sedaj v življenju tako slabe – zato, ker je res presneto težko nekomu razložiti, kakšna pravila ima tuj jezik. Sploh, če ne govori istega jezika kot ti.
In še vedno meljem brez vode…
Z dekleti, s katerimi bom opravila obveznosti za študijsko prakso (delavnice sproščanja, vodene fantazije, gibalne in likovne delavnice), se še vedno ne morem sporazumevati, saj jaz ne govorim njihovega jezika, one pa ne mojega in zaenkrat smo še samo pri osnovnih besedah in kretnjah.
Včeraj (v torek) sem bila prvič sama z njmi. Stare so od 18 do 25 let in v centru se zbirajo 3x na teden (glej opis aktivnosti FCYF). Včeraj sem bila ves čas njihovega dela z njimi, da smo si ogledale ena drugo, nato pa sem se jim predstavila v angleščini in kar same so šle v učilnico, kjer se skupine učijo angleško. In ker so tako pridno šle v učilnico, sem jih naučila 4 stavke v angleščini: Hello, how are you? I am fine, thank you. What is your name? My name is ....
Učenje pri teh dekletih gre zelo počasi, saj si morajo vse zapomniti, ker nekatere od njih ne znajo brati in pisati (še enkrat, stare so od 18 do 25).
Po eni uri ponavljanja sta bili celo dve sposobni pravilno izgovoriti te 4 stavke. Ko smo končale, so zaprle vrata in zelo dolgo molile.
Ja, če nisem še omenila, ljudje tukaj so zelo verni. Eden izmed mojih učencev angleščine iz nadaljevalne skupine je skoraj padel iz avta, ko sem mu povedala, da ne hodim v cerkev. In potem me je vprašal, kaj potem delam ob nedeljah, če ne hodim v cerkev? :)
In potem…
Sonček sije dežek gre
Točno to se dogaja. Ves čas, v enem dnevu se dež in sonce menjata tudi po 3x, 4x. Močno dežuje in sonce je kasneje tako močno, da se po eni uri več ne pozna, da je deževalo. In ravno, ko se namažem s kremo za sončenje (zaradi tablet proti malariji je moja koža baje bolj občutljiva na sonce), spet začne močno deževat. Dežuje pa vedno takrat, ko v hiši pozabim dežnik.
Ostalo se ni dosti spremenilo. Samo to, da sem izpopolnila svojo tehniko umivanja z ledeno mrzlo vodo in tudi s segreto vodo iz lavorja in da sem spoznala Joshuo, Američana, ki je tukaj na študijski praksi, tako kot jaz. V hotelu, kamor hodim na zastonj internet, pomaga pri marketingu in pri zadrževanju gostov v Ruhengeriju. Tu živi v hiši zraven te, v kateri sem jaz (si delimo ograjo), živi pa še s tremi Američani, ki pomagajo pri delu v sirotišnici, ki jo vodijo evangeličani.
Sirotišnic, centrov za otroke in nevladnih organizacij je tu toliko, da si je težko predstavljat. Še težje si je predstavljat, koliko je otrok, ki potrebujejo pomoč, saj vsaka od teh ustanov skrbi za vsaj 30-50 otrok…
Samo za primer: FCYF v enem izmed 15-ih sektorjev v mestu Ruhengeri pomaga gospodinjstvom, ki jih vodijo otroci. V tem, enem od 15-ih sektorjev je okoli 250 takih gospodinjstev in v njih živi okoli 1000 otrok. Zdaj je eden izmed ciljev FCYF vpeljati v ta gospodinjstva model, ki ga je po nekaterih sektorjih in drugih delih Afrike (po Ugandi in Ruandi) uvedla nevladna organizacija Care. Model se imenuje Kunda bana (ima rad otroke, v prevodu) in poskuša vključiti čim več članov skupnosti, v kateri otroci brez staršev živijo. Model je zelo zanimiv in predvsem učinkovit (po izkušnjah Care), je pa kar zapleten. Za eno izmed nalog sem si dala, da razumem ta model in da poskušam ugotoviti, koliko je res naredil pozitivnih sprememb v Ruhengeriju.
V glavnem, jutri grem k njim, američanom na obisk in že komaj čakam, da jih bom vse spoznala, pa tudi, da mi dajo nekaj namigov okoli dela z otroci, da malo delimo izkušnje, ker se srečujemo s podobnimi problemi (nesprejemanje nas ker smo beli in težave pri komunikaciji ter pričakovanja otrok do nas, ki od nas hočejo večino časa samo denar).
Drugače pa, hrana je še vedno dobra, še vedno jemo samo zelenjavo (danes smo za večerjo imeli 7 različnih jedi, sedem!), ampak še vedno pogrešam zeleno solato in pražen krompir od moje ome.
Mmm, kaj bi dala za skledo zelene solate!
