Končno sem dobila zanimiv in zabaven delovni izziv! Kar malo mi je bilo dolgčas, ko sem učila angleščino in čakala na »moje« fante in punce, da se organizirajo in jih lahko začnem učit brat in pisat.
(Nekaj denarja sem že prejela od donatorjev, tako da lahko otrokom, vi vodijo gospodinjstva zagotovim denarno nadomestilo za čas, ki ga bojo porabili na delavnicah. Še enkrat hvala vsem, ki ste prispevali za delovanje organizacije FCYF).
Moj novi izziv je priprava dneva za starše otrok, ki hodijo v vrtec od FCYF.
Dan odprtih vrat, kot bi rekli pri nas, bo 2.novembra, točno en mesec od dneva, ko to pišem. Ideje mi kar bliskajo po glavi, samo jih večina ni primernih zaradi starosti otrok ali pa zaradi drugačne kulture. Zaenkrat smo z učiteljicami naredile načrt, kako bomo pripravile učilnice, naredile bomo razstavo slik otrok, ki bodo v različnih oddelkih risali avtoportret, družino in dan v šoli. Otroci bodo prvič ustvarjali z vodenimi barvicami, temperami in kolaž papirjem, za starše pa bo vsaka skupina otrok pripravila tudi majhno predstavo.
Razen tega bomo za otroke izdelali diplome, vsak otrok bo dobil diplomo za njegovo pozitivno lastnost, npr.diploma za najlepši nasmeh, za dobro voljo, za sodelovanje pri učenju, za pomoč drugim, za trud,…
Najmlajši otroci bodo v angleščini predstavili štetje, izdelali jim bomo (ali pa sami) slike živali in potem bodo kazali slike, oponašali živali in povedali v angleščini, koliko jih je.
Malo starejši otroci bodo predstavili kaj vse lahko počnejo z rokami in nogami, besedilo bo v angleščini in v obliki pesmice, ampak zelo preprosto. Izdelali bodo glasbene inštrumente in spremljali dogajanje in besedilo z glasbo.
Najstarejši otroci pa bodo verjetno odigrali igro Trije prašički, samo moramo videti, ali jim je všeč. Sceno bomo izdelali v likovni delavnici za vse otroke, ki bodo želeli sodelovati. Kostumi prašičkov bodo preprosto samo nos (iz tulca od wc-papirja), ušesa (na traku za lase pobarvan karton) in rep, ki ga bomo izdelali iz blaga in privezali z vrvico. Komaj čakam, da izdelamo načrt z učiteljicami in se lotimo dela. Pri srečanju, kjer smo se vse to dogovarjale z učiteljicami, me je presenetilo, ko sem ugotovila, da učiteljice, ki delajo tukaj v vrtcu, ne znajo uporabljati vodenih barvic, kolaž papirja in ne delajo z otroci nič ustvarjalnega. Sumim, da otroci tukaj v vrtcu sploh nič ne rišejo.
FCYF ima barvic, vodenih barv, voščenk in temper za približno 3 leta (zahvaljujoč Tanji, ki je ta material dobila od učencev osnovnih šol po Sloveniji in ga poslala iz Slovenije), ampak do danes sploh niso vedeli, kako lahko ta material in barve uporabijo. Učiteljice še niso slišale za slikanje s prsti (kar je otrokom najbolj fajn, ker lahko packajo) in ko sem jim predlagala, da sami izdelamo tudi inštrumente in pripomočke za igro, niso vedele kaj mislim, dokler jim nisem pokazala svojih inštrumentov, izdelanih iz praznih embalaž.
Hecno je, kako dve tako različni kulturi prideta skupaj in se zdimo en drugemu zelo drugačni, dostikrat celo čudni. Tako kot jaz ne morem dojet, da učiteljice v vrtcu tu ne poznajo stvari, ki so ena izmed pomembnejših stvari, ki jo pri nas delajo učiteljice v vrtcih, se ljudje v hiši, kjer živim, še sedaj niso navadili nato, da si vsako jutro filtriram vodo, da nočem jest neopranega sadja in da si ne znam, ne da bi si poškodovala vse členke, oprati oblačil na roke.
Najbolj pa me je vrglo iz tira, ko sem videla štampiljko z logotipom vrtca FCYF - Wisdom Nursery & Primary School. Prosim, primite se.
Njihov moto je: Fearing God is knowledge (nekaj takega kot strah pred bogom je znanje). Da me je skoraj kap. Ampak…sem si rekla, bodi tolerantna, to je drugačna kultura, to je drugačno razmišljanje… Seveda sem povedala, da se mi tak moto za vrtec in osnovno šolo ne zdi primeren in da prvič, ne bi smeli mešati vere in izobraževanja in drugo, da če se že »grejo boga«, to ne bi smel biti Bog, ki se ga je treba bati, ampak Ljubeči Bog. In mi je povedal Elie (»šef«), da tako mora bit, ker se morajo otroci naučiti nekih pravil in vedeti, da če se jih ne držijo, bo bog jezen. Samo če predolgo razmišljam o tem, postanem živčna, tako da raje pustim kot je. Povedala sem svoje mnenje, kaj dosti pa ne morem spremenit.
Ok, pustmo stat (bi rekli Primorci in Daniel), rajše napišem nekaj fajnega. Zgodila se je ena dobra stvar, in sicer to, da so me moji učenci starejše nadaljevalne skupine pohvalili, da so ure angleščine »very very good«. To me je res razveselilo, ne zato, ker bi si želela kdaj delati kot profesorica angleščine, ampak zato, ker sem se na začetku tako zelo obremenjevala s tem, kaj jih bom učila in kako in kje naj začnem in kako sploh kaj in sedaj, ko so mi rekli, da je fajn, vidim, da sem krenila v pravo smer in to je super in sem res zelo vesela zaradi tega. Očitno najbolj od vsega, tudi pri odraslih, še vedno »palijo« igre: spomin, igre z žogo z vprašanji v angleščini, kviz in igra vlog. Od samega ponosa (in ne od dobre hrane, ki jo še vedno z veseljem pričakam za vsak obrok) sem se kar poredila za kako kilo ali dve.
Razen delovnega se tudi moje družabno življenje izboljšuje. Zadnjič se je zraven mene na cesti ustavil avto in ven so pogledali trije belci, ki delajo na veterinarskem inštitutu za varovanje goril in kaj so me vprašali: »Are you one of the locals?« Haha, če sem ena od lokalcev – menda že izgledam tak. Hoteli so vedet, če sem tu dalj časa, verjetno, in pol so me povabili na zabavo, ki jo imajo danes. Na tiho upam, da me bojo povabili z njimi gledat gorile, kar bi bilo čisto noro. Samo tudi če me ne povabijo, bom vsaj spoznala par belcev, ki živijo in delajo tu v Ruhengeriju.
Še nekaj, kar vedno pozabim. Obsedenost žensk, ki so od tukaj, s tem, da bi imele ravne lase. Črnci imajo pač goste in zelo zelo skodrane lase in če si jih pustijo rast, jim ne rastejo navzdol, ampak gor – v afro stilu. In imajo dve izbiri – da imajo afro frizuro ali pa, da so pobriti. Ženske imajo še druge možnost in glede na to, kakšno frizuro ima ženska, lahko ugotoviš njen socialni status. Revnejši sloj (in tisti, ki prisegajo na tradicijo) imajo na kratko postrižene lase in /ali ruto, namotano okoli glave. Srednji sloj žensk, te so najhujše, nosijo lasulje in prav hecno je, kako slabe so te lasulje - takoj vidiš žensko, ki nosi lasuljo. Ženske, ki pa si lahko privoščijo malo več, pa si redno ravnajo lase in da ostanejo ravni, porabijo dosti časa in dosti želeja, toliko, da se jim lasje včasih kar svetijo. Nekatere ženske imajo po celi glavi spletene kitice ali kot neke dread-lokse, kar je meni najbolj všeč, take bolj premožne tradicionalno usmerjene pa si na glavo zavežejo ruto, ampak tak na široko in v pentljo, da se jim morajo ljudje na cesti umikat, da lahko grejo mimo.In to vse samo zaradi tega, ker jim njihovi fanti / zaročenci / možje ne morejo nikoli rečt: »O, kako prijetne mehke lase imaš.«
