Zadnji dnevi doma so bili eno samo poslavljanje, najprej od prijateljic, družine, še enkrat od prijateljic in prijateljev, od pitja vode direkt iz pipe, od toplega tuša z normalnim pritiskom vode in potem še od sosedov v študentskem domu, ki so me zadnji večer doma presenetili s šnopsom in darilom za na pot. Branka, Matejka, Dani, Renato, Bfko, Lamek, Janez, Branka še enkrat, Andreja, Mičo, vsem hvala, rada vas imam in mislim na vas. (Evo, pa ste omenjen čisto na začetku J).
In potem na pot...
Na poti do sem (Entebbe, hostel) nisem imela nobenih problemov. Na letališču me je čakal fant, ki me je pripeljal do sem, mi pokazal sobo in potem sem šla spat (klub neki večji žuželki pri moji postli, za katero se je danes izkazalo, da je martinček-dojenček).
Zjutraj sem šla do centra menjat denar in potem nazaj v hostel. Dan sem preživela točno tak, kot sem si predstavljala. Lepo počasi, vzela sem si čas za aklimatizacijo, opazovala sem okolico, živali in ljudi in mislim, da mi je že uspelo navadit se na to, da so vsi okoli mene temne polti. Dobila sem tudi že eno rasno pripombo (muzungu – belec) in popoldan, na izletu po mestu, se mi je pridružil en zelo prijazen fant, ki je potem rekel, naj mu dam denar, ker mi je razkazal mesto. Dobil je okoli pol evra-sprašujem se, če je to dovolj in kako za vraga naj se naslednjič elegantno znebim takih samo-oklicanih turističnih vodnikov.
Kako je tu, v Ugandi? Hmmm, predvsem zeleno in rdeče. Polno je palm, danes sem prvič videla tudi male zelene banane, kako rastejo na drevesu, ceste pa so rdeče in polne ljudi. Avti imajo volan na desni strani in vozijo po levi strani ceste, kar me je malo presenetilo in v enem dnevu se mi še ni uspelo navadit na to, kam pogledat, preden prečkam cesto. Na drevesih so neki veliki ptiči (ki jih nisem našla v turističnem vodniku po safariju) in vsake toliko slišim opice. Jutri grem v nacionalni park in botanični vrt in moj »vodnik« od prej mi je rekel, da jih bom videla tam. Dosti je tudi motoristov (boda-boda, lokalni taksiji), ki te peljejo do mesta in nazaj za mali denar. S tem se vozi mnogo domačinov, jaz pa tega luksuza še nisem izkoristila.
V naslednjih dneh se bom premikala po Ugandi in 8.predvidoma pridem do FCYF, kjer se bo začelo resno delo.
