Evo mene, končno na svojem delovnem mestu. Prvi dan sem si vzela čas in pregledala delo in prostore FCYF ter se seznanila s svojimi delovnimi nalogami.
Trenutno ima FCYF 3 glavne aktivnosti. Prva je priprava na osnovno šolo, v katero hodijo otroci, stari 3 do 6 let. Teh otrok je okoli 40 in nekaj med njimi je sirot, ostalo so otroci iz revnih družin. V osnovni šoli, ki jo vodijo, so otroci rzdeljeni v 3 razrede: baby class, nursery school in top class. V vseh treh razredih se otroci učijo v angleškem jeziku, učijo pa se osnove matematike, branja in pisanja. Učiteljice, ki delajo v šoli, so iz Ugande, saj imajo v Ugandi boljši šolski sistem ter bolje usposobljene učitelje. Učilnice, v katerih so otroci, so del centra FCYF v mestu, razen treh učilnic pa ta center sestavljajo še knjižnjica, v kateri je večina knjig za učenje angleščine iz Slovenije (za to ima zasluge Tanja, ki je po Sloveniji zbirala knjige, zvezke in pisala). V knjižnici je tudi prostor za branje knjig ter glavna pisarna za organizacijo FCYF. V centru imajo otroci vsak dan tudi topel obrok, saj je del centra kuhinja, za čas po kosilu pa imajo opremljeno posebno sobo, v kateri so postelje, kjer lahko otroci počivajo. Na dvorišču centra sta dve gugalnici in vrtiljak. Vse, kar sem naštela, obsega samo polovico centra. Ostalo so zazidane stavbe, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev še čakajo na uporabo. Učilnice, ki so v uporabi, so zelo lepo opremljene s slikami, ki otrokom pomagajo pri učenju, nimajo pa otroci dovolj stolov ter miz. Namesto miz uporabljajo stare klopi, na katerih pišejo.
V centru potekajo razen pouka še druge aktivnosti. Center je prostor, kjer se poučuje angleščino (za starejše ljudi, ki so sposobni plačati svoj pouk in s tem prispevajo denar k delovanju organizacije), angleščino pa se v centru učijo tudi otroci, ki nimajo staršev in sami skrbijo za mlajše brate in sestre (o tem bom še pisala). Ti otroci se srečujejo v centru 2-3x na teden in se tukaj učijo različnih ročnih spretnosti, na primer šivanja in izdelovanja koša, ki jih bodo lahko kasneje prodali in s tem zaslužili nekaj denarja za vzdrževanje sebe in svojih mlajših sorojencev.
Razen osnovne šole in centra v mestu ima FCYF še en center nekaj kilometrov vstran (na poti k naravnemu parku, ki je dom goril in privlačna ampak draga turistična točka), kjer živi in se izobražuje 17 otrok z motnjami sluha in govora. Imajo dva učitelja (ena izmed učiteljic je tudi sama gluhonema in jih uči branja iz ustnic, da bi lahko sami kasneje sledili pouku v osnovni šoli), imajo pa tudi dva skrbnika, ki skrbita za to, da imajo otroci vsak dan topel obrok ter da so čisti in spočiti. Pri pouku se učijo predvsem pisanja ter znakovno abecedo, s pomočjo katere berejo besedila. Pomemben del njihove izobrazbe je branje iz ustnic, saj če osvojijo to spretnost, se lahko po treh letih izobraževanja v centru FCYF udeležijo pouka v osnovni šoli z ostalimi otroci. V centru je zraven ene majhne učilnice še spalnica za dekleta ter spalnica za fante, velika jedilnica, kjer imajo srečanja in skupne aktivnosti, ter kuhinja in sanitarije. Kot v centru v mestu je tudi tu velik del centra, ki še ni opremljen. Tako čakata na opremo še dve učilnici ter nove spalnice za otroke. Ko bo to opremljeno, se bodo tem 17im otrokom pridružili še drugi, ki tudi želijo v center, vendar trenutno zaradi pomanjkanja prostorav urejeni učilnici in spalnicah ne morejo. Otroci, ki se izobražujejo in ki živijo v tem centru, so otroci brez staršev ali (spet) otroci iz zelo revnih družin. V centru ostanejo 3 mesece in se po tem času vrnejo k svojim skrbnikom (domov se ponavadi zaradi revščine ne vračajo).
Tretja aktivnost, ki jo podpira organizacija FCYF pa je pomoč, podpora in izobraževanje otrok, ki so ostali brez staršev in so najstarejši otroci v družini in sedaj sami skrbijo zase in za svoje mlajše brate in sestre. Samo v okrožju Musanze (Musanze ali Ruhengeri je mesto, kjer sedaj živim in kjer dela organizacija FCYF) je takih družin, ki jih vodijo otroci, več kot 250. Organizacija skrbi za okoli 50 od teh. Vodje teh družin prihajajo v center na sestanke ter na izobraževanja (kjer se učijo ročnih spretnosti, branja in pisanja ter angleščino). Danes sem bila na obisku pri samo eni od teh družin, ki jo vodi Emanuel, ki je star 14 let in je pred dvema letoma izgubil oba starša, ki sta umrla za posledicami AIDSa. Ima 3 mlajše brate in sestre, od katerih je najmlajša sestra stara 4 leta (torej je bila stara 2 leti, ko je izgubila oba starša). Emanuel sedaj na pobudo FCYF obiskuje šolo ter preživlja družino, pri čemer mu pomagajo sosedi in občasni prispevki FCYF.
Pri obisku Emanuela in njegovih bratov in sestre sem se morala 2x pošteno skoncentrirati, da me niso oblile solze, saj je Emanuel za svojo starost neverjetno resen in zadržan, povedali so mi, da se nikoli ne smeji in da ga skrbi, ker se bodo morali izseliti iz hiše, v kateri sedaj živijo, saj jim jo je posodil sosed, ki jo sedaj želi nazaj. Če bodo ostali brez hiše, bodo eni izmed mnogih otrok, ki živijo na ulici in nimajo nikogar, ki bi pazil na njih.
V prihodnosti namerava organizacija FCYF opremiti oba centra ter v svoje delo vključiti več otrok, pri delu z otroci, ki živijo brez staršev in skrbijo za svoje mlajše brate in sestre (v angleščini se temu reče child headed households) pa uvesti sistem, ki ga je prva vpeljala organizacija CARE.
Ta sistem izgleda tako, da več gospodinjstev, ki jih vodijo otroci, izbere v lokalni skupnosti mentorja. Več mentorje se nato udeleži izobraževanja, kjer se naučijo osnovnih stvari kako pomagati tem otrokom ter kako skrbeti za njih, lokalna skupnost pa tudi prevzame odgovornost za te otroke. Otroke, predvsem tiste, ki vodijo gospodinjstva, učijo tudi pisanja in branja ter ročnih spretnosti. To je posebej težko, saj morajo ti otroci služiti denar zase in za mlajše sorojence, zato jim je potrebno dati denar, da lahko namesto tega, da služijo denar, hodijo v šolo in na izobraževanje.
Tako, to so aktivnosti FCYF, ki sem jih spoznala danes. V prihodnjih dneh bom obiskala tudi druga gospodinjstva, ki jih vodijo otroci ter pomagala oblikovati načrt oz. program terapije za te otroke, saj jih dosti trpi za travmami.
Kolikor sem spoznala do sedaj, bo moje delo učenje angleščine skupine odraslih ljudi 4x na teden, 3x na teden se bom pridružila usposabljanju otrok pri učenju ročnih spretnosti ter jih učila angleščine pa tudi branja in pisanja. Naloga, ki predstavlja največji izziv in se je najbolj veselim, pa je delo z otroci, ki vodijo gospodinjstva. Z njimi bom imela različne aktivnosti, socialne igre ter tečaje sproščanja in avtogeni trening. Za ta del mojih nalog bo potrebna najboljša priprava in dober načrt, kako se bom tega lotila. Pri delu mi bo pomagal g. Elie, ustanovitelj FCYF in psiholog po izobrazbi. Ker sem sama še malo šibka zaradi bolezni, bova načrt izdelala v prihodnjih dneh. Upam, da bom s tem delom lahko začela v roku enega ali dveh tednov. Preden pa začnem, pa si moram pridobiti njihovo zaupanje, saj me zaradi barve kože otroci ne sprejemajo enakovredno.
Še vedno se nisem navadila, da vedno ko stopim ven, se za mano po celi ulici derejo »Muzungu, muzungu« in kljub temu, da je za to kriva po mojem predvsem otroška radovednost, ni prijetno biti izpostavljen zaradi barve kože (presneti rasizem!).
Razen dela in mojega delovnega okolja,ki sem ga sedaj spoznavala v zadnjih dveh dneh, mi je zelo težko, ker mi je tukaj v Runadi nehala delati slovenska sim kartica, tako da na svojo domačo številko ne morem več prejemati sms sporočil, telefon pa tudi noče registrirati ruandske sim kartice. Tako da edina telefonska številka, iz katere lahko berem sms sporočila, je ugandska telefonska številka (+ 256 0 777 544 785). Tudi internet je tukaj v Ruandi dosti težje dobit kot v Ugandi, tako da se bom javljala bolj poredko. Na skypu pa se bom oglasila takrat, ko bom šla v Kigali, glavno mesto, kjer imajo (vsaj upam da je res) boljše internet kafeje s hitrejšo povezavo.
