Politika, nacionalna in lokalna ter izleti v naravo
Danes sem posebno vesela, da nisem bila rojena v Nemčiji.
Eno od bližnjih sodelavk Ruandskega predsednika Paula Kagameja so namreč aretirali v Nemčiji in danes po celi državi potekajo demonstracije proti Nemčiji. Trgovine, banke in pošte so zaprte in vsi ljudje smo bili pozvani s sporočilom (sms-om) preko glavnega mobilnega operaterja v Ruandi MTN, da naj se udeležimo demonstracij proti Nemčiji. Nemški veleposlanik je zapustil Ruando in Ruandski veleposlanik v Nemčiji je že tukaj, v Ruandi. Vsi ljudje z nemških državljanstvom, ki so trenutno v Ruandi, morajo na poziv nemškega ministrstva danes ostati v hišah in tudi kasneje ne smejo preveč očitno kazati, da so Nemci. Seveda tudi ni priporočljivo govoriti o tem, kaj se dogaja in deliti svojega mnenja. Vsi v Ruandi so se obrnili proti Nemčiji in če te ruandske političake hitro ne spravijo v Francijo, kjer ji bodo sodili, bodo Nemci tukaj imeli resne probleme. Kasneje jih bodo imeli pač Francozi, samo Francija in Ruanda itak nista več taki »prijateljici«, kot sta bili.
Ker res ni priporočljivo preveč razglabljati o tem, bom svoje mnenje zadržala za sebe, vi pa si ustvarite svoje in ga obdržite za sebe…
Danes sem malo slabe volje, zato, ker nobeden od otrok, s katerimi imam sprostitveno-ustvarjalne delavnice, ni prišel na srečanje. Sprašujem se, kaj je razlog in močno upam, da ni vzrok Elijevo (šefovo) posredovanje, ki trenutno vodi ure angleščine za otroke v tem času, ko imam jaz svoje aktivnosti z dekleti in fanti. Te delavnice so razen opismenjevanja edino delo trenutno tukaj, ki se ga veselim, saj sem se (če sem čisto odkrita) že naveličala učenja angleščine odrasle skupine, saj ni povezano s tem, za kar sem prišla na drugo polovico naše Zemlje.
Sedaj, ko počasi končujem, sem vedno bolj kritična do svojega dela in vedno bolj razočarana, da nisem imela dosti aktivnosti, kjer bi delala z otroci, ki vodijo gospodinjstva. Žalostno, da se nam v dveh mesecih ni uspelo organizirati in delati skupaj. Tudi moj občutek, da so tukaj pomembne predvsem aktivnosti, pri katerih se da služiti denar, je vedno močnejši in vedno bolj sem razočarana nad delovanjem organizacije. Kako drugače bi bilo, če bi lahko prišla domov, naredila reklamo za organizacijo in povabila vse svoje prijatelje, ki si želijo v Afriko, naj pridejo za nekaj časa pomagati organizaciji.
Da pa malo pobegnem stresu zaradi delovanja organizacije in tudi dolgočasnim vikendom v Ruhengeriju, sva prejšnji vikend z Elliotom, novim prostovoljcem, šla na potep ob jezeru Kiwu.
Odločila sva se, da bova malo raziskala vzhodno obalo jezera (zahodna obala pripada Kongu). Ker so na severnem delu jezera in okoli Gome zadnje čase upori in napadi upornikov pod vodstvom Nkude, nama je bilo odsvetovano, da bi šla v Gisenyi, ki je zelo blizu meje s Kongom, je tam, kjer sem bila na poroki že pred časom in sem preko ograje gledala Kongo z razdalje 10 metrov. Ampak ker nisva našla prevoza naokoli, da bi se izognila Giseyiju, sva se odločila, da bova šla tja vseeno, kljub odsvetovanju zunanjih ministrstev Evropskih držav.
Ampak, Gisenyi, kot sem ga doživela v petek, je bil zelo miren, nobenih vojakov nikjer, nobenih zvokov eksplozij iz Konga in nič prestrašenih ljudi na ulicah. Ker je bilo bolj oblačno, sva malo posedela na obali, opazovala domačine, ki so se kopali in nato šla na avtobus (mini avtobus, v bistvu kombi, ki mu v Ugandi in Keniji pravijo Matatu).
Za to pot sva se odločila, ker sva spoznala turističnega vodnika, ki je rekel, da je razgled po tej poti prečudovit, da so na eni strani ceste hribi, na drugi strani pa pogled na jezero. Ampak kaj tako neprijetnega kot je bila ta vožnja že dolgo nisem doživela. Ker je cesta slaba in ker sva sedela zadaj, kjer kombi najbolj poskakuje, naju je celo pot prestavljalo po sedežu, tako da sem se morala ves čas močno držati. Dvakrat, ko pa nisem bila dovolj pozorna, kaj se dogaja in je kombi res fejst poskočil, pa me je tako vrglo na sedežu, da sem z glavo butnila v strop, ki je bil kakih 20 cm nad mano. Prosim, probajte si predstavljat…
Tako smo potovali pet ur in kljub temu, da razgled res ni bil slab, te vožnje ne bi ponovila nikoli več in upam, da je bila to najbolj neprijetna izkušnja za mene tukaj v Vzhodni Afriki.
No, ko smo končno (pet ur se sedaj ne sliši dosti, ampak trajalo je celo večnost) prispeli v Kibuye, sva bila z Elliotom tako utrujena od vsega poskakovanja in držanja za sosednji stol da naju ni preveč metalo v strop, da sva bila sposobna samo popiti en afriški čaj (mleko, voda, dosti sladkorja, pravi ruandski čaj in ingver, mmm) in po tem sva samo padla v posteljo. Zjutraj pa…
Kljub bolečini po celem hrbtu sem kar skočila iz postelje. Najin hotel je bil točno nad jezerom, z razgledom na jezero in bilo je tako lepo, da sem obstala brez besed. Šla sem v restavracijo, ki je imela teraso nad jezerom, naročila nov afriški čaj in samo gledala jezero eno uro. Res je bilo lepo. Gisenyi ima sicer peščeno plažo, samo niti približno mi niti mesto niti jezero tam na severni strani jezera ni tako všeč, kot v Kibuyah. Na tem delu jezera je vse polno malih otočkov in zalivčkov in vse polno poceni hotelčkov, ki so tik nad jezerom. Res lepo. Celi dan sva hodila naokoli in se popoldan odpravila proti domu. Najprej do Kigalija, kjer smo se srečali z Joshuo in potem nazaj »domov«, v hladni, dolgočasni in prenatrpani Ruhengeri.
Odkar sem videla malo več te države, prvič razumem, zakaj se imenuje dežela tisočih gričev (v ime bi jih lahko dali še več, kakih 10.000) in drugič, vedno bolj sovražim Ruhengeri, ker je najbolj hladno in naporno mesto, ki sem ga videla po Ruandi. Če bi lahko delala kje ob jezeru ali v Kigaliju, bi tukaj lahko ostala dosti dalj časa, ampak v Ruhengeriju se počutim malo omejeno uzaradi vseh velikih vulkanov, ki nas obkrožajo in zaradi neprestane megle in meglic ob jutrih in večerih. Sočnih dni tukaj je za prešteti na prste ene roke. Ampak da bi si popravila okus po Ruhengeriju, smo se potem v nedeljo odpravili na izlet v bližnjo okolico mesta, k dvema jezeroma, Bureiri in Ruhondu.
Jezeri sta pod vulkanom z imenom Muhabura, kar pomeni Kaže pot in prihaja iz legende o Ruandskem kralju, ki se je izgubil v Ugandi in ko je videl vrh Muhabure, tega vulkana, je vedel, kje je njegova dežela in je lahko šel domov. Na poti do tja smo se najprej peljali do mesta, ki se imenuje Gahunga in tam smo vzeli kolesa-taksije, ki so nas peljali do Burere.
Osem kilometerska vožnja s kolesom po prašni poti in s hišicami iz blata, ki jih obdajajo bananine palme, je bila menda to, kar si večina ljudi predstavlja pod »Afriško«.
Na vsaki strani prašne poti so sedeli in se igrali lepi umazani mali otroci, ob cesti so stale ženske, ki so nosile krompir in banane, klepetale in moški, ki so sedeli ob hišah in s kartami ali pogovorom preganjali dolgčas. Blatne hiše so obdajale ograje, spletene iz bambusovih vej in te palme z matoki, zelenimi bananami, ki so ena izmed glavnih jedi tukaj v Ruandi in tudi v Ugandi (morda še kje drugje, ampak ker tega nisem videla, ne morem trditi). Res je bilo lepo lepo lepo, vožnja s kolesom pa malo strašljiva ampak zato toliko bolj zanimiva.
Ko smo prispeli do jezera Burere smo se od tam dvignili po hribu nad jezero k drugemu, višje ležečemu jezeru, Ruhondi, in od tam še višje po hribu navzgor, tako da smo na vsako stran od naše poti po slemenu hriba ves čas lahko gledali obe jezeri, pred nami pa se je, ovit v meglice, kazal Muhabura. Tako smo hodili približno 3 ure, malo navzgor in malo navzdol, ob poti pa so nas spremljali otroci. S fotografiranjem nisem pretiravala, ker slike nikoli niso tako lepe, kot je lep razgled v živo, sploh če si ga zaslužiš z enournim vzponom na hrib.
Po poti se nam je pridružilo vedno več otrok in na koncu nam je sledilo že kakšnih 30 otrok iz okoliških vasi. Vsi so nam postavljali enaka vprašanja po enakem vrstnem redu in vsa vprašanja so vodila do enega najpomembnejšega: Ali mi lahko daš nekaj denarja? Otroci niso zahtevni in ko so slišali ne, so poskusili s kulijem, plastenko in bomboni in se na koncu zadovoljili z naslovom elektronske pošte. Jaz sem naredila napako in dala enemu otroku žvečilno. V manj kot treh sekundah je okoli mene stalo kakih 15 otrok in stegovalo roke, da naj dam tudi njim eno žvečilno in videla sem, da proti meni teka še ostalih 15 otrok. Kar sem imela samo en paket, sem jim razdelila kar sem imela in pustila več kot pol otrok razočaranih in jeznih na mene in na tiste druge otroke, ki so bili dovolj hitri in so dobili žvečilno. Ves čas od takrat naprej so hodili tesno ob meni in mi ves čas govorili "bombon, bombon", tako da sem na koncu tudi jaz bila jezna na njih in na sebe, da sem se vdala skušnjavi biti prijazen muzungu in dati nekaj otrokom. Ker če daš enemu, moraš dati vsem in potem jih pride k tebi še več in nikoli ni konca. In še bolj sem bila jezna, ker sem to vedela že prej, samo sem naredila napako in je bilo prepozno. Dokler nismo prišli do glavne ceste in sedli na avtobus, so otroci od mene zahtevali »bombon«.
Za naslednjič si bom pa res zapomnila.
