Zadnjič sem napisala, da »sem not«. To je že res, sem se približno navadila in se vsak dan sproti poskušam prilagajat, ampak ene stvari me še vedno presenečajo…
Na primer odnos, ki ga imajo bolj premožni ljudje do njihovih »strežnikov«. Kot da bi gledal kolonialiste in njihove črnske sužnje – počasi dobivam sliko, kako je moralo to včasih izgledati. Samo da so zdaj temnopolti na obeh straneh, na bogati in »suženjski«.
Včasih, ko vidim, za kako malo denarja morajo delati vse neumnosti v in okoli hiše, začnem kar sama pospravljati in pometati, ampak me hitro ustavijo in mi povejo, da ne smem tega delati, ker to ni moje delo ampak njihovo in se za mene ne spodobi.
Vedno znova me preseneti tudi to, kako zelo verni so ljudje tu naokoli. In kar me je res presenetilo, kristjani tukaj ne pijejo alkohola, ker je baje prepovedano. Kdo bere sveto pismo? Ker kolikor se jaz spomnim od verouka, je Jezus sam delil vino naokoli in ob nedeljah ga župniki pri nas prav veselo srkajo pri maši. Tukaj pa je pitje enega piva v petek zvečer znak brezbožnosti. In to dalje pomeni, da si slaba in v dno duše pokvarjena oseba.
Preseneča me tudi, kako se tu igrajo otroci.
Žoge, ki jih imajo, so izdelane iz starega papirja, povitega z vrvico in drugimi trakovi. Ena izmed najpogostejših igrač pa je obroč, narejen iz stare zračnice (ali plašča od kolesa) ter palica, s katero ta obroč potiskajo po cesti. Otroci imajo tudi avtke, izdelane iz plastične embalaže (verjetno kakšnega pralnega sredstva), s kolesi na strani na palici, ki jo držijo v roki in s katero avtek potiskajo ali pa vlečejo za sabo. Razen tega ima polno otrok še kakšnega manjšega otročka, brata ali sestrco), privezanega zadaj na hrbet.
In še vedno se nisem čisto navadila, da vzbujam tu naokoli toliko pozornosti. Ruhengeri je precej turistično mesto, ampak sem prihajajo turisti, ki hodijo gledat gorile (za 500 dolarjev) in ko so tukaj, se držijo bolj v hotelu in na terasicah hotelov srkajo čaj ali kovo), tako da ko jaz pridem na cesto, je to celi šov.
Včasih mi je vseeno, dostikrat se smejim, danes pa me je prav dotolklo. Nimam niti najmanjše možnosti, da se tu nekako skrijem, kot na primer v Turčiji, kjer sem si lahko na glavo dala ruto in je bil mir. Tukaj sem v primerjavi z njimi bela skoz in skoz. In za njih sem samo ena oseba, ki ne spada sem, ki bo dala mogoče kaj denarja in potem šla vstran. Kar je mogoče res, samo (za vraga!) nisem jaz kriva, da je to tako. Nisem kriva, da imam v primerjavi z njimi ogroomno denarja, da me doma čaka lepa hišica in nova soba, da imamo elektriko v hiši toplo vodo ves čas in tuša in nisem kriva, da oni nimajo kaj za jesti. Ampak se vseeno počutim krivo včasih in jih razumem, zakaj me ne morejo mirno sprejeti.
In tudi, če me vsake toliko kdo zafrkava, ker sem belka, se tukaj počutim varno. Mi je pa bilo zadnjič hudo neprijetno, ko sem na poti do hotela, kjer je internet, srečala na cesti zapornike, ki so z mačetami »kosili« travo.
Na vsaki strani ceste je bilo po okoli 20 zapornikov, oblečenih v oranžna oblačila, s srpi in mačetami v rokah in so obrezovali travo. Ker po cesti divjajo avti, motorji in kolesa, pločnika pa nimajo, sem mogla it (tako kot tudi drugi ljudje), čisto mimo njih. In sem si mislila, kaj če se sedaj eden od njih spomni, da bi se obrnil in me s tisto mačeto udaril po glavi. Že res, da sta bila na vsaki strani ceste po en paznik s puško v rokah, samo v tistem, ko bi on to naredil, ne bi mogla niti pomislit, da bi me rešila, kaj šele, da bi kaj takega preprečila.
Pa kaj še? A veste, da tu ljudje kupujejo mobitele, ki več ne delajo, samo zato, da se lahko hvalijo z njimi? Imeti mobitel je statusni simboli in kdor nima dovolj denarja, da bi si kupil takega, ki dela, si kupi pokvarjenega ali pa samo ohišje, da lahko drugi vidijo, da ga »ima«. Kaj dela potrošništvo! Komaj tukaj, ko je vse malo bolj drugačno kot doma, lahko opaziš, kake smešne navade imamo in kake vse neumnosti smo se spomnili, da si z njimi kompliciramo življenja.
Hecno (ampak mi pride včasih prav) je tudi to, kako je par ljudi resnično navdušenih nad tem, da se lahko družijo z belcem. Na pošti (kjer nimajo kuvert), sem se začela pogovarjati s »teto«, Imaquilet, ki dela tam in na koncu me je povabila k sebi domov. In tako sem šla naslednji dan k njej domov na kosilo in vsem, ki jih je po poti srečala, je povedala, da sem Liza, njena prijateljica. Naslednji vikend me je celo povabila v Kigali, k njeni družini in malo ven, plesat. Malo sem skeptična, samo je res prijazna in navdušena nad mano. Razen nje me je v hotelu ena od natakaric, po tem, ko sem ji ponudila svojo čokolado, vprašala, če bi bila njena »dopisovalka«. In mi je dala svoj e-mail, telefonsko in rekla, da je zelo vesela, da si bova dopisovali – to še po tem, ko sem ji povedal, da bom tukaj še dva meseca in da se bova tako ali tako videli vsake toliko.
Moje delo mi je postalo bolj jasno in razen tega, da je zelo zabavno biti z otroci in se sporazumevati s kretnjami in ne vedeti, kaj kdo hoče in se smejati kar tako in razen tega, da se vedno bolje razumemo z dekleti, ki same vodijo gospodinjstva (zadnjič so mi celo plesale), je ena izmed mojih zelo priljubljenih delovnih nalog tukaj izdelovanje materiala za delo z otroci in tudi za delo z odraslimi. Sama izdelujem karte za igro spomin (za njih, da se učijo angleško in za mene, da se naučim njihove izraze), karte za učenje izrazov nasprotij v angleščini, plakate in celo glasbila. Glasbila so bila projekt tega vikenda, nabirala sem odpadni material, riž in fižol, pločevinke od pijač in les, da sem lahko izdelala par ropotuljic različnih zvokov in en mali bobenček. Že zdaj vidim, kako se mi bojo punce smejale, ko jim bom dala inštrumente. Pa nič hudega, na koncu bodo verjetno prav uživale, tako kot so pri igri spomin – menda zaradi tega, ker se je zaradi sonca (karte sem naredila jaz, saj sem omela) videlo skozi in so lahko ves čas goljufale.
Slik svojih skupin še nimam, saj jih še nisem slikala, ker me še niso povsem navajeni in ker mi otroci še vedno vsake toliko rečejo, naj jim dam denar, zato jih sedaj še ne fotografiram, ampak si pridobivam njihovo zaupanje. Ko pa bomo malo bolj domači, pa pride tudi to na vrsto.
Za konec bi pocukala za rokav vse tiste, ki bi bili pripravljeni prispevati kakršnokoli vsoto denarja za delovanje organizacije FCYF. Na strani med prispevki boste našli prošnjo in moj račun, kamor lahko nakažete denar.
To pišem predvsem iz enega, tudi meni osebno najbolj pomembnega razloga.
Tu je en kup otrok, o katerih sem že pisala, ki vodijo gospodinjstva in sami služijo denar in zato jih dosti od njih ne hodi v šolo, saj morajo delati. In jaz bi zelo rada te otroke (problem je predvsem s fanti) naučila pisati in brati (dosti jih je takih, ki ne znajo), ampak zaradi tega, ker raje služijo denar za hrano kot pa se učijo pisanja, ne hodijo na srečanja. Če pa bi jim bila sposobna (jaz ali organizacija) za to, da pridejo na učenje, dati nekaj denarja kot nadomestilo za to, da niso šli delati, bi lahko prišli in bi jih učila brati in pisati. Za enega otroka bi bilo dovolj veliko nadomestilo 500 ruandskih frankov (menjava je 1eur ≈ 780 frankov) za en popoldan. Če bi imeli 10 otrok, ki bi prišli 2x na teden in bi z njimi delala 8 tednov, je to (reci in piši, bi reko moj ata) manj kot 160 eurov za vseh deset. In verjamem, da sem jih sposobna naučiti branja in pisanja v šestnajstih popoldnevih.
ponedeljek, 29. september 2008, dan, ko sem šla prvič malo plavat.
