Tisti, ki spremljate 97 dni Afrike, ste verjetno že opazili, da se je moj čas v Afriki iztekel in da se zadnjih (približno) 20 dni nisem nič javljala.
No, kaj se je v tem času zgodilo?
Ko sem končala študijsko prakso v Ruandi, sem si privoščila še slabe tri tedne potovanja po Keniji in Ugandi.
V Keniji sem se srečala s prijateljem in po eni noči v Nairobiju sva dober teden preživela na Kenijski obali, v Mombasi, Kilifiju, Watamuju in Malindiju.
Obala Indijskega oceana je lepa in v tem delu leta predvsem zelo vroča. Tako vroča, da si včasih zaželiš, da bi bil doma, kjer je zima. Ampak ko sediš na peščeni plaži, v senci palm in s pogledom na modro morje, kjer ribiči s svojimi tradicionalnimi jadrnicami lovijo ribe in na obali zlagajo ribiške mreže, si hitro premisliš in si vesel, da imaš še nekaj dni, ki jih lahko preživiš pod tropskim soncem.
Obalni del Kenije si bom zapomnila predvsem po vročini, nadležnih lokalnih fantih, ki na obali ponujajo prav vse, od potaplanja, surfanja, zapestnic, safarijev in trave in po prelepih mestih, ki jih je zaznamoval vpliv arabcev in so še sedaj polna mošej, žensk, ki jim obraz prekriva buka(?) in klicev muezina s stolpov mošej, ki ob 4.30 kliče k prvi jutanji molitvi.
In po Italijanih, ki so si srednji del kenijske obale povsem prisvojili. V vsakem malo večjem mestu ponujajo pravi italijanski espresso in pizzo, domačini, ki imajo opraviti s turisti, pa tekoče govorijo italijansko. Prav hecno je, ko vidiš na cesti domačina in italijanski par, ki domačinom, ki ponavadi vneto ponujajo svoje storitve ali izdelke, ne pustijo do besede in mu sami nekaj razlagajo.
Ob obali sem bila drugič v Afriki v strahu zaradi malarije, saj sem imela vse znake, ki pa so se izkazali za simptome neke viroze, ki so jo v treh dneh pozdravili antibiotiki.
Ko sem se nagledala obale, naužila kopanja v topli vode Indijskega oceana in dobila nekaj barve, s katro se sedaj sredi zime lahko hvalim doma, sem se s prijateljem vrnila v Nairobi, kjer sva na lastni koži občutila, zakaj je ime mesta med popotniki Nairobbery.
Prvo jutro sva bila oropana in napadena sredi ene izmed glavnih ulic, ki je zjutraj že bila polna ljudi. Urejanje dokumentov nama je vzelo 3 dni in v teh dneh sva se nagledala mesta in moram priznati, da mi je kljub neprijetni izkušnji, ki sem jo tam doživela, mesto prirastlo k srcu. Je pravo metropolitansko mesto, z visokimi in lepimi stvabami, ulicami polnimi ljudi vseh ras in različnih kultur. Mesto je pisano in živahno in ponuja polno zabave za ljudi, ki jih ni strah ponoči hoditi po ulicah.
Najina naslednja postaja je bil kamp ob jezeru Naivasha, na poti iz Nairboija proti severozahodu, proti Ugandi. Naivasho sva si izbrala, ker je ena redkih naravnih pokrajin v Keniji, ki ne spada pod Nacionalni park in je tako gibanje ob jezeru zastojn. V kampu so bile edina nevarnost opice, ki ves čas oprezajo za hrano in jo kradejo turistom in znajo biti prav napadalne. Ker smo šotorili prav ob jezeru, kjer so doma podvodni konji, smo zvečer iz šotora uživali ob pogledu na te velike živali, ki so se hranile ponoči na kopnem.
Naslednja postaja sedaj že na poti domov pa je bila Jinja, Ugandska prestolnica adrenalinskih športov in zabave. Tudi tam sva si postavila šotor, za spremembo ob reki, ampak ne kar eni, o ne, ampak ob reki Nil, kjer naju je vsak večer uspavalo žuborenje vode.
O raftingu na belem Nilu ne bi izgubljala besed, saj bi mi lahko ljudje očitali, da sem strahopetka, saj me tako, kot med raftanjem na Nilu, že dolgo ni bilo česa tako strah. Da se malo izgovorim in opravičim, naj za predstavo napišem, da je najvišji slap, po katerem smo se spustili s čolnom, meril v globino 8 metrov, kar ni mačji kašelj, če se čoln postavi navpično navzdol in se nato med padanjem po slapu preobrne tako, da vsi člani posadke popadajo v vodo.
Po Jinji in Nilu sta mi ostala še 2 dneva, ki sem ju preživela v Entebbah in se počasi odvajala od Vzhodne Afrike in predvsem Ugande, ki bi bo od treh držav, ki sem jih obiskala, ostala v najlepšem spominu.
Sedaj sem že nekaj dni doma in prav fajn prehlajena, kot se spodobi, če se temperatura okolja v dveh dneh spusti za dobrih 30 stopinj. In kljub vsemu lepemu in zanimivemu, kar sem v teh 97-ih dneh doživela, sem kar vesela, da sem doma.
Moram pa priznati, da sem že iskala informacije o programih prostovoljnega dela po Evropi in svetu za naslednje leto, tako da je prav mogoče, da se bo mojim 97 dnem Afrike priključilo še X dni nekje drugje.
