Sem lepo napisala že prej, da se bom javljala malo bolj poredko...
Dela imam vedno več, vsak dan učim dvakrat po dve polni uri angleščine začetno in nadaljevalno skupino, punce učim pisati dvakrat na teden po dve polni uri in ostale dni dopoldan preživim v vrtcu z otroci, s katerimi se pripravljamo na dan staršev, ali pa ostanem »doma«, če preveč dežuje, kjer pripravljam material za vse moje ure. Ponovno sem ugotovila (to sem sumila že prej), da nisem najbolj narejena za delo z otroci. Preveč so glasni in preveč jih vse zanima in naenkrat jih je preveč na kupu. Zelo so simpatični in imajo včasih prav super finte, samo ne bi želela delati z otroci iz vrtca za dalj časa. Samo ker sem tukaj naokoli nova in ker z otroci delamo samo zabavne stvari, me imajo oni očitno radi. Vedno, ko pridem v center, se derejo za mano: »Teacher Riza, how are you?« in če imajo odmor, ko me vidijo, priletijo do mene in se mi vsi naenkrat vržejo v objem, tako da včasih kar težko stojim, ko mi 10 otrok visi na pasu. In moram priznat, da mi je to kar všeč.
Ostale zabavne in zanimive dogodke zadni dobrih dveh tednov lahko naštejem na prste ene roke.
1. Anekdota
V času, odkar sem nazadnje pisala, sem dopolnila 24 let, ki sem jih praznovala najprej pri nas »doma« s torto, nato pa še pri Američanih, s torto in pivom. In z mojo rojstno-dnevno torto je povezana naslednja anekdota z naslovom Kuhana jajca.
Za to torto sem potrebovala 15 jajc, ki sem jih kupila v mestu z vprašanjem: »Ali so ta jajca sveža?« Seveda so bila. In ko sem se lotila delati torto in sem hotela pri prvi jajci ločit rumenjak in beljak in sem udarila jajce po robu sklede, sem ugotovila, da jajca noče poknit. Razlog? Jajca je bila že kuhana! Prav tako je bilo že kuhanih ostalih 14 jajc. Srce se mi je skoraj ustavilo. Še sreča, da sem imela še nekaj denarja in da imajo Američani avto in so me takoj peljali na tržnico po novih 15 jajc. V dveh dnevih sem tako kupila 30 jajc (15 kuhanih in 15 ne-kuhanih), kot da je Velika noč.
2. Dojenje
Prva delavnica pisanja in branja z dekleti je bila v redu, za ene od deklet zelo dobro, za ene pa tako-tako. Učiteljice vrtca so mi pokazale, kako one učijo otroke pisati in tudi od doma, od profesorice na fakulteti, sem dobila nasvete, kako se lotiti poučevanja pisanja.
Začele smo z risanjem navpičnih in vodoravnih črt, z delanjem krogov in vijug, nadaljevale s povezovanjem vijug in prvič so že pisale velike tiskane črke I, E, A, O in U. Nekaterim je šlo res dobro, vse so tudi prepoznale te črke, ko sem jih kazala in so mi naštevala besede, ki se začnejo na določeno črko. Danes, ko to pišem, smo končale že peto srečanje in večina od deklet pozna že vse črke v abecedi, samo jih še ne znajo sestavljati v besede. To pride na vrsto drugi teden… Ena od punc, ki je zelo simpatična, stara okoli 15-20 let in ji gre pisanje zelo dobro od rok, ima na urah vedno s sabo svojega otroka, ki ga med učenjem pisanja 2-3x podoji, tako, da da otroka v naročje, ga z levo roko drži in z desno roko vadi pisanje v svoj zvezek. Danes se je otročiček tudi malo polulal in na koncu smo imeli v delu učilnice mokra tla in nihče se ni kaj dosti vznemirjal.
3. Angleščina
Ne mislim ur angleščine, kjer učim, ampak angleščino tukaj naokoli. Dosti ljudi je navdušenih, ko vidijo kakega belca in še vedno se me ljudje na moji poti, kjer hodim vsak dan, niso čisto navadili. In še vedno se derejo za mano: Bonjour, Good morning (ob kateremkoli delu dneva, tudi ko je zunaj že tema) ali Liza (otroci, ki me vidijo vsak dan). Vsake toliko pa se za mano kdo zadere: »Hello, what is my name?« (Zdravo, kako mi je ime?). Zelo radi tudi rečejo: »Give me my money (daj mi moj denar) ali pa, ko jim rečem zdravo, odgovorijo: »Fine, thank you (Hvala, dobro), ko jih sploh ne vprašam, kako so. Tudi moji učenci angleščine, samo jim ne upam preprosto rečt, da me sploh ne zanima kako so, da sem jih samo pozdravila. Ta lekcija pride še na vrsto…
4. Butare in Kigali
Po dobrem mesecu neprekinjenega bivanja v Ruhengeriju mi je končno uspelo pobegniti iz tega mesta Gogi. S sosedom Joshuo sva si privoščila podaljšan vikend in se odpravila na čisto drugi konec Ruande, v Butare. Butare je prvo in glavno univerzitetno mesto v Ruandi, na skoraj skrajnem južnem delu države in je za razliko od Ruhengerija bolj lepo, čisto, manj nagužvano in predvsem bolj toplo mesto. Vseeno mi je, kaj pravijo domačini, ampak klima v Ruhengeriju ni prijetna, ampak grozno hladna. Butare pa so vroče in polne mladih ljudi. Obiskala sva arboretum, najboljši prostor do sedaj v Ruandi! Ker je del univerze in služi študentom agronomije in gozdarstva za raziskave, je cel arboretum sestavljen iz različnih dreves in podrastja. Tako se v eni uri, ko se sprehajaš po tem umetno nasajenem gozdu premakneš iz gozda iglavcev, bukovega gozda (me je takoj spomnilo na »doma«) v bambusov gozd in tako naprej. Eni deli so neverjetni, ker so drevesa tako drugačna, drugi deli pa zato, ker dišijo po morju (borov gozd) in ker spominjajo na dom (bukov gozd). Prvič v Ruandi sem bila na prostoru, kjer ni bilo nobenih in drugih ljudi naokoli. Ves čas so se slišali ptički in zvoki drugih živali in ves čas sem morala paziti, da ne stopim na kako kačo.
Vse dobre občutke in vtise po prihodu iz arboretuma mi je pokvaril domačin, ki je povedal, da je v arboretumu na stotine opic, jaz pa nisem videla niti ene! Malo me je spomnilo na Portugalsko, kjer v nacionalnem rezervatu za ptice, kjer je bilo tudi zelo lepo in pomirjujoče, nisem videla niti enega ptiča.
V hotelu, kjer sva ostala eno noč, nisva v pol ure, kolikor sva sedela v restavraciji in ustavljala natakarje, uspela dobiti pijače. Hotel je bil prijeten, čist, sobe lepo opremljene in z lepo restavracijo na sredini, ampak nama ni uspelo dobiti nič. Ko sva prvič vprašala za pijačo, nama je »stric« rekel, da je ne moreva dobiti, »zakaj ne?«, njegov odgovor: »Because I am sick« (ker sem bolan) in ko sva zjutraj na meniju pokazala, kaj bi rada imela za zajtrk, so nama povedali, da nimajo hrane - sploh…
Po enem dobrem dnevu v Butarah sva se premaknila v Kigali, kjer naju je pričakal Prince, moj sosed iz Ruhengerija, ki študira v Kigaliju in naju povabil v hišo od njegove sestre.
Ne vem, če sem že napisala, samo tu zelo hitro postaneš prijatelj od vseh (sploh če si belec), ljudje te kar vzamejo za svojega. Ampak Prince je šel še dalje: ko sem povedala, da mi je neprijetno iti spat k njegovi sestri domov, je rekel naj ne bom smešna in da »we are family now« (da smo zdaj družina).
Kako je Kigali? Strogi center in predeli, kjer živijo belci in ljudje, ki delajo za vlado, so zelo lepo urejeni in zahodnjaški, ima pa Kigali dosti predelov, kjer v malih hišah iz blata živijo cele generacije (kot povsod drugod po Ruandi). V centru mesta imajo tudi nakupovalni center (edini v Ruandi) in trgovino, kjer sem prvič tukaj videla napisane cene na artiklih. »Dobrodošla doma«, sem si rekla in si kupila stvari, ki jih tukaj najbolj pogrešam: jogurte, kosmiče za v mleko in čokoladne kekse.
5. Neskladja
Da na pošti nimajo kuvert, sem že napisala, nisem pa še napisala, da tukaj na banki ne moreš menjati denarja, ker čakajo na tečaj. Ja, točno tak. Vedno do sedaj, ko sem prišla na banko, so mi rekli, da mi sedaj ne morejo menjati denarja, ker čakajo na novi tečaj iz Kigalija. Pa sem jim rekla, naj mi tačas pač menjajo po starem (včerajšnjem tečaju), ampak so rekli, da ne gre, da mora biti nov tečaj in da naj počakam kaki 2 uri, da ga dobijo. Hm. In razen tega, da pošta nima kuvert in da na banki nimajo novega tečaja za menjavo denarja, hiše in ulice tukaj nimajo naslovov. To sem ugotovila komaj pred dvema dnevoma, ko bi mogla domov sporočit, na kateri naslov naj mi pošljejo eno zelo pomembno pismo od doma. Poštni predal, ki ga uporablja moj šef za organizacijo in za privatno pošto ni veljal, pa sem mu rekla, naj mi pove njegov domač naslov. In je rekel, da ga nima! Da razen glavnih cest ceste in ulice nimajo imen in hiše nimajo hišnih številk. Pa sem ga vprašala, kaj napišejo na osebne dokumente in je rekel včasih telefonsko, drugače pač samo provinco in mesto, kjer oseba živi. In kako najdejo ljudi, če koga nujno iščejo, npr.policija, se nisem mogla sprijaznit. In se je smejal in rekel, da lokalne oblasti vedo za vsakega, kje živi, zato naslovi niso pomembni. Spomnila sem se na U2 in njihovo Where the streets have no name…
Na koncu naj še dodam, da sem ta teden začela s poučevanjem začetne skupine angleščine, v kateri sta 2 starejši gospe, da sem dva dopoldneva preživela z otroci iz vrtca, s katerimi smo pripravljali igro in nastop za starše ter izdelovali material za igro in da komaj čakam ta vikend, ker bom spet nekam pobegnila… Če ne drugega v petek k sosedom, ker ima eden od njih zabavo za rojstni dan.
