Prejšnji teden se je končal v petek po kosilu, ker se je družina, pri kateri sem doma, morala pripraviti na praznovanje sabbatha. V soboto dopoldan smo tako šli v cerkev, kjer so 4 ure brali sveto pismo in razpravljali o prebranem. Jaz sem uživala predvsem ko so peli, med tem ko so brali, sem pa tudi sama prebrala nekaj svetega pisma v angleščini. Za raznovanje sabbatha so me prisilili, da sem si oblekla dolgo krilo, ki ga imam zraven, ker se za dekleta baje ne spodobi, da bi bila oblečena v moška oblačila. Ko sem dobro razmislila, sem ugotovila, da do sedaj tukaj v Ruandi še nisem videla punce ali ženske, ki bi imela oblečene hlače.
Po »maši« smo imeli prosto popoldne, tudi nedelja je bila prosta in tudi danes, v ponedeljek, imamo prost dan, ker v Ruandi potekajo parlamentarne volitve in imajo dela prost dan. Večina jih gre v nedeljo v cerkev in zato nimajo volitev v nedeljo, ampak si lepo vzamejo prost dan in imajo volitve v ponedeljek. Prebrisano!
Ker sem imela toliko prostih dni, mi je bilo skoraj malo dolgčas, zato sem dooosti brala in pripravljala stvari za mojo prakso. Izdelala sem twister (s pravili v kinyaruandščini) in igralne karte za plesno delavnico in debatni krožek. Včeraj sem se tudi igrala najbolj zanimivi spomin v svojem življenju. Karte so narejene po parih tako, da je na eni karti slikica, na drugi pa ime predmeta na sliki v angleščini. Igrala sem se s fantoma, ki tukaj, kjer stanujem, pomagata kuhati, prati, pomivati in vse ostalo, in ker ne znata angleško, sta imena predmetov izgovarjala tako hecno, da sem se celi čas smejala. »Bus« na primer, je bil biis, »bee« je bila bee, »cauliflower« (cvetača) pa nekaj takega, kar ne znam niti ponovit. Ko je kdo od njiju dobil par, je cvilil od veselja. Ko pa je bila nevarnost, da bo kdo za katerim od njiju dobil par, pa sta na hitro pomešala vse karte, da niso bile več na istem mestu kot prej. Haha.
Danes dopoldan smo igrali odbojko, z žogo za nogomet in preko vrvice, kjer obešajo perilo. Po pol ure so me roke že pošteno bolele.
Včeraj, ko sem se celi dan družila s tema fantoma, sem tudi ugotovila, da hrano, ki jo jemo, kuha ves čas eden od teh dveh fantov. Za vsak obrok imamo vsaj 4 različne jedi (vse zelenjavne, nič mesa) in to v takih količinah, da nam vedno ostane še pol. Hrana je res dobra (vsaki dan imamo pečen krompir, nad tem sem še sedaj navdušena) in ta fant kuha to v eni baraki zraven hiše v zaprtem prostoru in na ognju, tako da v tisti kuhinji nič ne vidiš, ker je polna dima.
V tem času, ko sem toliko časa »fraj«, sem si tudi sama prvič oprala perilo na roke (al sem to že omenila?) in od intenzivnega pranja imam dva členka še sedaj v krastah. Hm, kaj bi rekle na to naše ome in babice?
Najbolj zanimivo se mi zdi (kar sem z gotovostjo ugotovila danes), da so črnci za mene začeli dobivati različne obraze. Prvi teden, ko sem bila tukaj, so mi bili vsi isti, še deklic in dečkov nisem dobro ločila med sabo in tudi če sem se pogovarjala s katerim od njih, se kasneje nisem mogla spomniti, kdo je to bil. Sedaj pa že prepoznavam ljudi in razlikujem njihove obraze.
Malo sem tudi že napredovala v kinyaruandščini in sedaj celo znam povedati kako mi je ime, vprašati drugo osebo po imenu, pozdraviti in se zahvaliti.
Pogruntala sem tudi trik, kako preprečit otrokom, da se po celi ulici za mano derejo »muzungu«. Preprosto jim rečem Nitqa Liza, Whitquande? (Sem Liza, kako je tebi ime?) in potem se za mano derejo Liza, Liza (Joj, sem brihtna) :)
Samo zdaj me tukaj razjezi nova stvar, in sicer njihove žimnice. Niso prav jogiji, ampak neke odeje, na katerih se spi in se vgreznejo v sekundi, ko se vležeš gor. Do jutra pustim v svoji odeji že celi svoj odtis, hrbet pa me boli za pop….!
Na srečo sem danes spoznala enega Španca (res si moram zapomnit imena ljudi, ki jih spoznam), ki sem ga srečala drugi dan v Entebah, ko sem prišla v Ugando. Sedel je na pijači tu v najbližjem hotelu in sem kar šla do njega in ga vprašala, če je tisti, ki je bil 10 dni nazaj v Entebah. In mi je povedal, da je vodič za španske turiste, da je v Afriki po 6 mesecev na leto in da danes prihaja v njihov hotel ena gospa iz Kigalija, ki masira njihove ljudi za 20 dolarjev. In mi je dovolil, da jaz tudi pridem. Seveda bom šla (če ne, si bom v 3h mesecih čisto poškodovala hrbet) in če bom imela srečo, da ga spet vidim, bom z njim spila svoje prvo pivo v Afriki!
Imam pa še eno zelo dobro novico. Prebolela sem malarijo! Da ne bi doma koga preveč skrbelo, nisem povedala skoraj nobenemu, da sem zbolela (nekomu sem se mogla malo potožit), takoj sem šla k zdravniku in do petka pridno jedla zdravila. Včeraj pa sem šla v bolnico na ponovno testiranje in so ugotovili, da nimam več parazita falceparum (menda nekaj takega) malarije v sebi. Jupi! Ker sem imela znake malarije že kaki 6. dan potovanja, pomeni, da me je presneti komar piknil prvo ali drugo noč v Afriki (klub mreži in repelentu). Ampak zdaj sem potrjeno ozdravela in ker sem dobila malarijo so mi rekli (različni ljudje), da imam za naslednje skoraj še tri mesece dovolj bolezni in bom od zdaj naprej skozi zdrava. :)
Aja, sem že omenla, da sem tu na približno 2000 nadmorske višine?
